Ali moram skleniti zavarovanje za odgovornost za proizvode kot spletna trgovina

GPSR ne predpisuje zavarovanja, vendar pa ureja, kdo je odgovoren

GPSR sama ne predpisuje obveznosti zavarovanja. Verordba ureja, kaj mora storiti tržni udeleženec, če se izkaže, da je proizvod nevaren: prijaviti, priklicati, kupcu nuditi primerno pravno varnost. Zavarovanje proti odgovornosti za proizvode je zato drugačen instrument — zmanjša finančno škodo, če nastane poškodba ali škoda in sledi tožba, medtem ko GPSR določa postopek, ki poteka prej: opozorilo, ukrepanje, obveščanje.

Ali je zavarovanje smiselno, je tesno povezano z vlogo v verigi. Kdor je proizvajalni podjetje, nosi odgovornost za sam proizvod: analizo tveganja, tehnično dokumentacijo in v primeru incidenta dolžnost prijave in morebitno akcijo priklica. Tu pa je presenečenje, ki ga mnoga spletna trgovina spregledajo: kdor na kupljeni proizvod postavi lastno znamko ali logotip, se po GPSR šteje za proizvajalno podjetje — tudi brez spremembe samega proizvoda. Spletna trgovina, ki to spregazi in se vidi kot razdeljevalka, morda tudi podceni tveganje odgovornosti, ki pripada tej vlogi. Pravi razdeljevalec, ki proizvode brez spremembe preprodaja brez lastne znamke, nosi bistveno lažjo odgovornost: nobena analiza tveganja, nobena tehnična dokumentacija, le dolžnost sporočiti, kaj je znano o nevarnosti. Katere dolžnosti ima razdeljevalec in katere nima je torej točno vprašanje, ki ga je treba najprej odgovoriti, pred vprašanjem o zavarovanju.

Kaj verordba dejansko ureja: prijava, priklic, pravna varnost

Člen 20 Uredbe (EU) 2023/988 obvezuje tržne udeležence, da prijavijo nesrečo s proizvodom; člena 35 in 37 urejata priklic in pravno varnost, ki jo kupec dobi pri tem. Ti členi govorijo o postopku po incidentu, ne o finančni ureditvi — kdaj je treba prijaviti nesrečo in kaj priklic vključuje, je ločeno od vprašanja, ali in kako so stroški zavarovani. Za slednje verordba ne podaja določbe; to je področje odgovornostnega prava in zavarovalnega trga, ne GPSR.